Kaj sem mislila, ko sem napisala da je razvoj duhovnosti počasen.
Zgodi se, da vem, da me intuicija dobro vodi. Da sem zamere in bolečine ter jezo na druge predelala in sprejela sebe, da se pač jezim, da taka sem. Oddahnem si. Sedaj se lahko posvetim jasno vednosti.
No, pa ne bo nič in tudi ta zapis bo kamor me bo vodilo. Ker nadaljevanje čaka. Ker ga ne vidim, da bi vam lahko napisala tako, da bo razumljivo tudi za tiste, ki so na začetku.
Zato so pavze. Da oddelaš in potem imaš čas predelat in sprejet.
Energije se ne da uničit, lahko jo samo spremeniš. Čustvo je energija. Ljudje smo čustveni. Zato se jeze kot energije ne moreš znebit, temveč jo moraš čez odpuščanje sebi in drugim spremenit v ljubezen. Bere se kot, da papir prenese vse. Ampak človek tudi ogromno. Narejeni smo, da se spreminjamo. Saj je edina stalnica v življenju SPREMEMBA.
Ko so mi rekli, da bom jezo in globoko žalost spremenila v ljubezen, se mi je zdelo nemogoče. Ker sem bila ujetnik jeze. Skozi čas, ki ga imamo vsi, sem dojela, da vsa jeza ni bila upravičena. Vendar, ko sem se nehala jezit na druge, sem se nase, kako sem bila krivična. In, ko sem se jezila nase, sem bila zopet krivična, saj nisem vsevedna in predvsem sem človek, ki živi na zemlji.
Ko po 10 letih bujenja in zanimanja za boljši način življenja in razmišljanja pomislim, kolikokrat sem šla čez isti vzorec, vendar vsakokrat na drugačen način, se sprašujem, če bi sploh začela, če bi vedela. Odgovor je JA. Pa moja vrlina ni vztrajnost, če morajo bit neskončne ponovitve.
Odgovor JA je preprosto zato, ker ….
So se mi začela dogajat prijetna presenečenja. Prej je bilo drugače. Ker sem skozi svojo spremembo na nek način spodbudila ljudi okoli sebe, da se spreminjajo. Tisti, ki se ne, se sami odmaknejo, ker sem za njih čudna, drugačna. No, čudna sem od rojstva, ampak sedaj je to še drugače;) .
Če imam občutek, da nekdo naklada in je resnica prirejena, mu po nekaj stavkih dam vedet, da naj spremeni način pripovedovanja ali pa ga neham poslušat. Saj ima pravico živet v svojem svetu, ušesa in čas sta pa moja. Podarim ga tistemu, ki je pripravljen na odkrit pogovor. Zato se je krog ljudi, s katerimi prijateljujem močno skrčil. Nič zato. Kvaliteta življenja se je popravila. Razmišljam o
vseh igricah in dramah, ki se jih nekateri igrajo. In kako želijo v to potegnit druge naivne, nevedne ljudi. Vsakokrat, ko mi nekdo nekaj pripoveduje in me hoče potegnit v svojo igro, si v glavi povem, da je igra njegova in sem samo poslušalec in stranski opazovalec. Okoli sebe naredim balon in dovolim, da do mene pride vse, kar je ljubezen. Ostalo se prime balona in gre h Kreatorju v predelavo. Tako se izognem čustvenega vpletanja v dramo drugih življenj in lahko uživam v svojem.
Ostajam pa zvesta familiji. To je več kot 10 družin in še naši starši s sorojenci. Smo različni značaji in na različne načine doživljamo naša življenja. Vzpone in padce. Pomagamo si. Z mojim načinom življenja jim poskušam pokazat, kako se gre lažje skozi preizkušnje. Treba jih je sprejet, ozavestit in potem se pokaže izhod. Ni vedno lahko.
Včasih je borba, včasih lahkotnost. Naš uma v katerem je doma EGO, nam narekuje, da je situacija drugačna, kot jo vidimo in da je potrebna panika, takojšnje ukrepanje, da naj uveljavijo svoje pogoje, da je tako najbolje in da se morajo drugi s tem strinjat. Ponoči nam Ego nagaja, da ne spimo. Zjutraj smo zoprni in neprespani. Tako ego dobiva svojo moč. Če pred spanjem spijemo kozarec ali dva
alkohola, se vse stopnjuje.
Ko mislim, da gre življenje v drugo smer, kot si želim, se ustavim. Vsaka situacija ima namen. Sem bik po horoskopu in znam it z glavo skozi zid, ker ne vidim meter naprej odprtih vrat. Zato sem se naučila poslušat, ko mi želi kdo kaj povedat. Včasih prespim preden odgovorim, največkrat so moji odgovori takojšnji in spontani. Ti odgovori so pravilni. Prespat rabim, kadar mi kaj ne gre v glavo ali pa, ko se razburim. Takrat se odmaknem in počakam, da se EGO pomiri, da vidim celotno sliko.
Lahko pa traja in traja, ko gospod Ego nabija svoje. V sebi sem razburjena, jezna, žalostna. Jezim se na tistega, ki me je v to stanje spravil in nase, ker sem to dovolila. Ego v glavi pa: zakaj nisi rekla, zakaj si pustila.. Zakaj… Kako to, da… Lahko bi…
Seveda bi vse to lahko, kar mi vrta po glavi, vendar mi tak zaključek pogovora ni po volji. Zato se odmaknem in počakam, da rešitev pride. Vedno je prava, ko po navalu nevem česa počakam. In to bi svetovala tudi vam. Užaljenost, jeza, bes, nespoštovanje, ko se ti zdi zamalo…. Takrat se odmakni in počakaj, da te mine. Lahko pa izbruhneš in se potem požreš, ker nisi pazil na besede, ker v
resnici ne misliš tako, ker so ti besede ušle…
To popravljat je težko. Marsikdo reče, da odpusti, pozabi pa ne. S takim živim. Rečem mu zlopamtilo. Vsaka beseda…. Dobra ali slaba je ostala v njegovem umu. In hvala bogu, je z moje strani več dobrih.
Sedaj pa prijeten večer in se beremo
