Zelo se imam rada.
Zato se največkrat tudi za vse sama odločam. Ne maram za napačne odločitve krivit druge, ali sama pri sebi razčiščevat, če je kdo vplival name.
Zato tudi nerada delim nasvete. Lahko se neobvezno pogovarjamo, poklepetamo. Vsakemu pustim njegovo mnenje in njegovo mišljenje.
Rada imam ljudi. Barvaste in črne ter bele. Sivih se izogibam, ker ne uspejo živet svojega življenja ob razmišljanju, kaj bodo ljudje rekli.
Rada imam moje veliko sorodstvo. Vsak je poseben, drugačne BARVE. Občudujem njihov način razmišljanja, njihov način borbe iz dneva v dan s službo, partnerjem, otroki, dodatnimi dejavnostmi…. in seveda tako kot vsi, s financami.
In hvala vsem, ker niste pokvarjeni in žleht. Hvala, ker ostajate ljubeči.
Vsak, ki se tu prepozna in ni v žlahti…. hvala.
Maj je krasen mesec.
Verjetno zato, ker se začne lepo toplo vreme. Kot martinčki moji gorenjci prilezejo na plano in naju obiskujejo.
Hvala iz srca, ker se hočete družit z nama.
Hvala tudi za čudovito doživet moj rojstni dan. Hvala, ker ste sami potrdili da pridete.
Dan in večer je bil čudovit. Nabit z ljubeznijo in razumevanjem, ter prijetno zabavo.
4 generacije.
Lahko se ne bi poznali med seboj. Pa se in se tudi družimo.
Nisem vam povedala, da vas imam rada, se je pa čutilo.
Niti vam nisem povedala, da sem na vsakega posebej ponosna, ker ste postali krasne osebnosti.
Čudovito vplivate na svoj podmladek, ki je dobre volje in z obilico talentov, ter vesel, da se lahko druži s svojo žlahto.
Hvala, ker se vam ni bilo treba truditi, da smo se imeli krasno. Vsak zase je čudovit in tako naj ostane.
Hvala, ker ste.
Velika noč.
Potica, pirhi, hren, kruh, klobasa,… Kisla župa. Miza je praznična. Na njej nič ne manjka.
Manjka pa meni.
To ni vse.
Končno se spomnim. Snežne kepice.
A ne, babice? Beljaki ostanejo od potice.
No, pa sem tudi to dobila. Hvala dragi moj, ker me razvajaš.
Kako beži čas.
Nekdo, ki je bil otroški model leta 1984, danes praznuje rojstni dan. Nekdo, ki se je rodil, ko meni IVF ni uspel, je bil prejšnji dan polnoleten. Obe sta mi dali ogromno lepega in obe sta lepi, in malo moji. Mojca in Kiti.
Ker sem najstarejša, lahko rečem, da obožujem bratrance in sestrične s partnerji in njihov podmladek. Seveda
sta tukaj tudi brata z družino. Vsak njihov klic naju osreči.
Ta vikend je krasen. Naša manekenka Janja naju je sinoči obiskala, ker je v Fiesi na končnem izletu in si je
vzela čas za naju. Sestrična pride na obisk, Nečak me je poklical in rekel, da v ponedeljek začne s službo.
Vsak telefonski pogovor je bil ljubeč in poln smeha.
Kako ne bi bila srečna, če jo tako delimo med seboj.
Take dneve želim tudi vam, ki berete moje objave.
Ne fotografiram dobro, niti ne poziram.
Obožujem pa fotografije ljudi, ki jih imam rada. Včasih sedim pred
računalnikom in gledam fotografije, ki se mešano slajdajo po ekranu. Imam jih približno od leta 2006.
Opazujem svoje drage, kako so se spremenili, nečake, kako so zrasli, odrasli, se spremenili, postali pravi
mačkoni in mačkice. Ob kakšnih hobijih so zrasli in z našimi druženji postali in postajajo čudovite osebnosti.
Toda namen tega pisanja so naši starši ter tete in strici. Lepo je, da jih še imam. Imam jih rada in to jim
pokažem s tem, da jih brez veze pokličem, da malo poklepetamo. Ko se vidimo, jih objamem, rada imam
njihove družine in vesela sem, da se družimo, kadar nam čas to dopušča. Ob slikah mi pride na misel, kako je
naša razširjena družina po svoje srečna. V razponu 3 do 78 let.
Sicer ni nihče še pra dedek ali prababica, pa vseeno. Krasni so, ker se ponosno starajo in s tem niso
obremenjeni. Verjamem, da jih moti, da bodo počasi začeli kupovat čevlje za nataknit, ker jih bodo težko
zavezali…. Pa kaj, imam občutek, da so se pripravili tudi nato. Imajo lepe srebrne lase, čudovit nasmeh, ko
pridejo vnuki na obisk ali ko kaj potrebujejo od njih in mislijo, da so samo še takrat koristni. Pa ni tako.
Potrebujemo jih vsak dan. Tudi takrat ko jih ni poleg, nam nudijo oporo s tem, da so.
In slike so mi všeč, ker je v njih ujet trenutek, ko se imamo lepo. Polne so pozitivne energije in sproščujoče.
Ko jih gledam se zalotim, kako se smehljam in to je tisto, kar vsak potrebuje, mar ne?
Ni se vam potrebno spreminjati, da bi se ujemali s kom ali kakšno skupino ljudi. Vi ste unikat in verjemite v
svojo vrednost. Vsaka oseba ima svoje lastnosti in talente, ki podpirajo njeno življenjsko poslanstvo.
Sva par brez otrok, ker nama niso bili dani.
Pa kljub temu imava ogromno otrok. Njegove in moje. Nečake,
otroke ostalih sorodnikov in prijateljev. Če naju potrebujejo sva jim na voljo za se smejat ali jokat, vseeno.
Tukaj sva vedno. Ne morem pa razumet preganjavice, ki se pojavlja v slovenski družbi, ki je večinoma
krščanska. Verjamem, da ne poznajo dejstva, da otrok za posvojitev v Sloveniji ni, da so pravila za posvojitev
ubijalska, ker če bi bila taka za rodit, skoraj nobena ne bi rodila. Otroke za posvojitev je potrebno uvozit.
Dedek in babica NE SMETA postat starša vnukom, ker jih s tem za marsikaj prikrajšata, lahko sta pa
skrbnika…, ravno tako pokojnikovi bratje in sestre. In še o poroki istospolnih parov. Vsi naj si preberejo v kateri
dedni red pade preživeli partner, pa bodo videli, če se sploh hočejo poročit. S tem, ko jim država nekaj da, jim
ogromno vzame, če se slučajno dogodi smrt. Tako tudi vsem parom ki niso istega spola, pa so brez otrok.
Toliko o enakosti in pravicah. Nisem zagrenjena, nimam fobije, pa vseeno boli, ker nisi nikoli enakovreden
parom ki imajo otroke.
