Je, ko mi je nekdo všeč, dam tej osebi veliko vrednost, večvrednost, vzamem jo, da je več od mene. Jo poveličujem. Potem začnem cenit njeno realnost namesto svoje. Se trudim tej osebi prilagodit, tudi, ko mi kaj ne paše (interakcija).
Vsaka oseba je enako vredna. Sama sem enako vredna tebi. Vendar takrat nočem gledat nase. Mislim, da je to prilagajanje. To sem se naučila v družini. Všeč mi je miren način življenja. Torej se moram prilagodit in ne izražat svoje resnice, svojega mnenja, da je sožitje. Tako vzdušje naredi egoistična in komandovalna oseba. Nauči te strahospoštovanja. In to ti ostane, dokler ne
ozavestiš in si dopoveš, da smo VSI enakovredni.
In ko sem to pogruntala oziroma prišla do spoznanja, da smo vsi enakovredni, je nastala težava, da mojih čustev ni nihče opazil. Pa tudi če jih je, jih to ni zanimalo. Vsak je razmišljal samo o svoji realnosti in svojih čustvih. Torej moja realnost, moja čustva moj svet za njih niso obstajali. Vendar, dragi moji, če smo enakovredni, potem vse to obstaja, mar ne?
Tvoje razmišljanje je enakovredno mojemu. Diskusija, ki jo načneš ti, je enakovredna moji. In, če JAZ poslušam in sodelujem, tudi TI poslušaj in sodeluj. Nisem več v tej fazi. Vendar…
Ko izstopiš iz nje imaš okoli sebe ljudi, ki so navajeni, da jih vedno podpreš, jim pokimaš in dovoliš, da je njihova resnica tudi tvoja in njihova realnost tudi tvoja realnost. Naenkrat se vse spremeni. Na njihovo resnico (realnost) jim daš komentar, ki jim ne paše. In zgodi se:
– Prvič so začudeni in te samo pogledajo, kot – Kaj je s tabo?
– Drugič ti ugovarjajo in te prepričujejo kot, da je s tabo nekaj narobe. In, ker si prijazen,
popustiš za ljubi mir.
– Tretjič se zraven teksta, ki ga izrečeš, postaviš zase. Popolno presenečenje.
Kdo te šunta proti meni
Nekateri se razburijo
S tabo se ne da pogovarjat
Midva nimava o čem govorit
Tako poskušajo z manipulacijo doseči, da greš v prejšnje stanje. Vendar, ko sem enkrat naredila korak naprej v podzavesti in zavesti… vračanja ni. Naenkrat je nastala selekcija med ljudmi, s katerimi sem se družila. Dobila sem občutek, da sem sama. Sama za vse. Da nimam nikogar, s katerim bi se pogovarjala. Moje teme jih niso zanimale. Mene pa ne opravljanje. Ostala sem brez sogovornika. S partnerjem, s katerim se nimam kaj pogovarjat, s starši, ki so mi očitali, da vsako vezo pokvarim s svojim jezikom.
Ampak, saj sem šla samo naprej v spoznavanju sebe. Naprej v razvoju, rasti. S tem bi morali bit odnosi lažji, prijetnejši, boljši. Dobila sem pa očitke:
– Kdo te sploh še pozna?
– Kje je tista poslušna hči?
Tako sem ostala sama s svojim napredkom, ki je sicer vsem v dobro, vendar s težavo, da me nihče ne razume. In bitka gre naprej. Razvoj gre naprej in ljudje okoli mene se menjavajo.
Prihajajo ljudje s katerimi se lahko pogovarjam, se smejem in sem odkrita. Me poslušajo in sem zadovoljna, ker komentirajo. Včasih kaj dodam komentarju, komu povem kaj, kar ni pričakoval, med pogovorom in glasnim razmišljanjem usmerim način razmišljanja v drugo smer. Ampak, to je vse v naše dobro.
Največkrat pa jih pustim v njihovih prepričanjih. Ko se naveličajo vrtet na mestu, pridejo. Takrat se začne…. vse od začetka. Tako, kot se je pri meni. Malo iz firbca, potem iz potrebe in nato, ker sem videla in doživela, kaj se vse da. Zaželela sem delit svoje izkušnje in znanje, predajat naprej. Odstirat tančice življenja in obstoja. Hkrati samospoštovanja in spoštovanja. Tukaj in zdaj. Kako sprovajat, kako dobro potegnit v svoje življenje in ga obdržat. Kako kljub težavam, tragedijam, poškodbam, nesrečam preživet, se dvignit, se postavit na svoje noge in z dobro voljo in nasmeškom korakat novim presenečenjem naproti.
Hvaležna za vsak dan in vsako osebo.
Topel objem
Mag-da
