Poskušala sva imet otroke. Želela sva si imet otroke. Vse sva naredila, da bi imela otroke. Pa je šlo vsakokrat nekaj narobe. Bili sta 2 izven maternični nosečnosti, ogromno HSG-jev, laparoskopij, zanositev z odmrtjem ploda in potem čiščenje, IVF-ov….
Po vsem tem se je bilo potrebno pobirat. Ni bilo lahko. Imam srečo, da je človeško telo samoobnovitveno, da ima varovalke, za katere ne vemo.
Meni je delalo luknje v spominu, ko je bilo duši prehudo, ko je bolelo, da sem mislila, da ne bom mogla več.
Samoohranitev.
Nisem se mogla zjokat, ko sem želela in potrebovala. Po vseh napornih letih in močni želji po otrocih, je prišel dan, ko sem se zavestno odločila, da se tega ne grem več. Povedala sem partnerju, da se ne ne morem več pobirat in da ne želim več poskušat zanosit. Strinjal se je z mano in rekel, da bo za ponoven poskus čez 10 let prepozno, naj še enkrat razmislim. No, tega
nisem potrebovala. Odločitev je bila dokončna.
Nekega dne sem pospravljala po kuhinji. Naenkrat so me preplavili čudni občutki. V glavi so nastali mehurčki. Telo je postalo mlahavo in se ni hotelo držat pokonci. Globoko iz trebuha so prihajali valovi, ki so krivili celo telo. Kot valoviti krči. Potegnilo je noge k trebuhu, zvilo zgornji del telesa h kolenom, izpihnilo zrak skozi usta in telo sprostilo. Ponovitev. Celo telo je sodelovalo. Vsaka kost, mišica, atom, vsaka bit. Debele solze so tekle in špricale, skakljale in se kotalile. Iz trebuha je v valovih prihajal glas, zvok, ki ni bil ničemur podoben. Tuljenje, rjovenje. Nizki toni. Bobnenje. Iz telesa. Ni bilo časa za razmišljat. Prepuščanje telesu. Dovoliti, da se vsa
bolečina iztuli, izpiha, izvije iz telesa na prostost in odide. Nimam pojma, koliko časa je trajalo. Vem samo, da je z vsakim krčem in zvokom telo postajalo bolj sproščeno in lažje. Osvobojeno. Svobodno. Čisto.
