Spraševala sem se, zakaj se mi je moje življenje zdelo tako težko in polno preizkušenj. Pa, saj je tako tudi bilo.
Ko sem potovala po letih in jih izkušnjam primerno doživljala, sem se spraševala, podoživljala, razmišljala, kaj mi je vsega tega treba bilo. Nekateri dogodki in obdobja so mi bili namenjeni, druge sem izsilila s svojo nestrpnostjo.
Starše sem si izbrala pred rojstvom in sorojence tudi. S tem dobiš tudi vso žlahto, a ne? In vsi so krasni. In če pomislim za nazaj, trdim isto.
Vendar je bilo otroštvo in puberteta eno veliko čudno obdobje. Dolžnosti sem imela ali pa sem si jih vzela, kot bi bila odrasla, pravic pa nobenih. Pohval ali občudovanja, kaj znam, se ne spomnim. Zelo dobro se pa spomnim zahtev, poprav, ko kaj ni bilo dobro narejeno….
S tem, da meni ni pasalo, da me tretirajo kot otroka, verjetno mojim staršem ni bilo prijetno, ker sem ves čas ugovarjala. In sledile so focke čez usta. ( saj imam še zobe hahaha). Tudi to sem preživela.
Na srednjo šolo sem se vpisala na 3 letno, ker sem hotela imet s polnoletnostjo službo in samostojnost. Da mi starši ne bodo več srali na glavo. Dovolj sem imela njihovih zahtev in nerazumevanja. Danes se temu reče mobing? Ali psihično maltretiranje….
Potem sem se odločila, da sem dovolj stara, da se poročim in si omislim družino. To poglavje je svojega denarja vredno. S svojo odločitvijo sem si 7 let nabirala izkušnje, ki mi danes pridejo prav, samo diploma mi manjka iz psihologije.
Potem sem se odločila, da se ločim, ker sta bila telo in duša utrujena. Malo za tem sem spoznala krasnega moškega, s katerim sem še danes. Vse, kar v zakonu nisem imela, imam sedaj. Ljubezen, spoštovanje, dom, sogovornika, sopotnika v mislih, besedah in potovanjih ter veliko let v skupnem delu. Ogromno se pogovarjava, rešujeva najine težave, na glas razmišljava in uživava ob spoznanju, da skupaj rasteva.
Vsi padci in vzponi, ki sva jih imela, so nama dali nekaj novega, nova spoznanja o sebi – nama. Vse, kar nisem razumela takoj, se je kasneje pokazalo kot dobra šola nečesa . Osebnostne rasti, razvoja, sprejemanja. Da smo enkrat gor, drugič dol. Da me je življenje naučilo, kako ostajati nad gladino.
Čustveno. Kako obdržati zdravje in kondicijo, ki jo za življenje potrebuješ. Kako imet jasno glavo in kaj življenje na planetu zemlja pomeni. Lepo je občasno odplavat, vendar moram ostat prizemljena, trdno na tleh.
V nekem obdobju sem si zamišljala, da potrebujem pomoč, da razrešim, kaj vse se mi je v otroštvu dogajalo. Zakaj nisem bila nikoli dovolj dobra. Zakaj nisem nikoli nič naredila dovolj dobro. Kaj vse mi je manjkalo. In da razčistim pri sebi, ker nimam otrok.
Odgovor zdravnika je bil, da bom dobila najprej tablete, potem šele pogovor. Hvala, ne. Danes vem, da je bila zahtevna vzgoja, ki sem je bila deležna, priprava na to, kar sedaj počnem. Ljubezen tet in stricev, ki so svoje otroke in vnuke vzgajali v medsebojni ljubezni in spoštovanju do men in mojega partnerja, je neverjetna. Postala sva vezni člen v veliki družini, čeprav živiva čisto drugje.
In na koncu, moja vzgoja je pripomogla h temu, kar počnem. S strpnostjo, ljubeznijo, spoštovanjem in razumevanjem, odprtim srcem in intuicijo, znanjem, ki mi ga je dalo življenje in dodatnim izobraževanjem, sem pripravljena, da vam vse to ponudim, če sprejmete.
Da vidiš, koliko lepega premoreš.
Kako si dober.
Da si sposoben
Da si z lahkoto urediš življenje in se osrečiš.
Da razrešiš in greš čez oviro, ki ti jo nastavlja življenje.
Spoznanje, da ko sem srečna, lahko srečo delim z vso toplino srca, ki jo premorem.
Torej, sem najprej JAZ. Zadovoljna, srečna, ljubljena, spočita, sita…. prva.
Vse to želim tudi zate.. Da se ceniš in da si tak kot si, najboljša verzija sebe. Da se spoznaš in verjameš vase, se ljubiš in spoštuješ.
In, da sebi vedno poveš resnico. Ker se poznaš in veš, da si resnico zaslužiš.
Tega ti ne morem dat, lahko pa te naučim, kako se do tu pride.
Hvala, ker bereš
