V glavi se mi dogaja pogovor z Manjo. Ker mi je napisala tekst, da ne smem čistit entitete. Da nimam pojma, kaj vse bom zapacala in potem bosta z Andrejo imeli samo delo…ki jima ga bom jaz otežila. Sem jezna, užaljena in čisto človeško prizadeta. Lahko si ti ena od izbrank. Lahko sem tudi Jaz ena od izbrank.
Z Andrejo sta brezvestno strašili o plešoči mizi in o mašni knjižici in ključu. Vse povesta brez občutka, tako, kot Mojca. Vse strašite ljudi in jim ne razložite, kaj in kako, predvsem pa ne zakaj. Plešoče mize nimam, vidve trdita, da jo imam. Če vesta več, kot jaz, tudi prav. Knjižico in ključ imam. Nobena mi ne razloži, kako naj se je znebim ali jo izničim. Čudno, Darja se nad tem ne zgraža.
Verjetno tudi mislita, da se ne bi smela igrat s Teslovo fontano. Pa dela na podobnem principu kot Darjin neolight. Ob teh napravah se vsak sam izobražuje. Delaš poskuse, bereš, gledaš učinke … Zapisuješ in verjameš v najboljše.
Tako delujeta tudi vidve. Zato sta dve, da je varno in sta si v pomoč.
Nimam nikogar za pomoč in na nikogar se ne znam zanest, razen nase.
Verjela sem, da sva se ujeli na seminarju.
Ne želim, da se me bojite. Nočem vas vodit. Niti usmerjat.
Sem vam pa na razpolago, ko bosta potrebovali pomoč.
Verjamem vase in v svoje sposobnosti. Da sem Luč in Bela. Da sem v otroštvu premagala temo sama in da jo bom še srečala in morala ponovit.
Ko je Mojca odpravljala damo iz parcele, sem ji tudi pomagala. Sicer se nisem počutila ogrožene in še danes ne razumem, zakaj je morala prestrašit vso našo žlahto, zato, da je potem trajalo eno leto, da se je tega lotila.
In še enkrat, tokrat zame:
Vem, kaj delam
Vem, kam me vodi
Vem, kaj moram in kaj smem
Vem, kje je moja meja
Vem, da bom morala čez in se znajt
Sanje s portalom niso prijetne. Če so nadaljevanje tistega iz otroštva, potem bodo nekateri v družini nasrkali. Nimam pojma ali v naši ali v njihovi. Bo hudo, pa bom rešila tudi to.
Verjamem, da je to iz tega življenja in v tem življenju – kmalu.
Sedaj 21:30 končujem s hvaležnostjo in ljubeznijo
